Kljub tej hudi konkurenci je bil 29. marca 1967 ustanovljen ODRED GRMEČI IZVIR Velenje. Glavni nosilec in načelnik tega rodu je bil Skaza Hanzi. Skaza Hanzi je leto prej v avgustu 1966 organiziral taborjenje v Biogradu v Dalmaciji, šotore pa si je sposodil od odreda Pusti grad Šoštanj. Člani tega taborjenja so bili predvsem dijaki poklicne rudarske šole v Velenju. Ta tabor sta si ogledala tudi Dušan de Costa in Tone de Costa. To je bilo prvo taborjenje velenjskih tabornikov. Žal ta odred ni zaživel saj je populacija bila preveč omejena na fante iz rudarske šole.Šele ko se je to zanimanje preneslo na dijake gimnazije Velenje, je taborništvo dobilo pravi polet. 12. 01. 1969 se ustanovi odred JEZERSKI ZMAJ Velenje. Prvi starešina je postal Tone Dolejši - učitelj, njegov oče je bil predvojni češki skavt. Za prvega načelnika je bil izvoljen Slavko Seussi. Zelo močan vpliv za nadaljnji razvoj so imele obe sestri Alenka in Bernarda Čas in Jana Bernot, ki so bile članice odredove uprave in glavne iniciatorke ustanavljanja rodu in tudi izbira imena za rod je bila njihova. Kljub začetnemu obetajočemu poletu pa je manjkalo letnih taborjenj, ki so vedno krona dela čez leto in največja spodbuda za delo vnaprej. To je precej ohromilo delovanje odreda, mnogi člani so svojo željo po taborjenju potešili tako, da so taborili z odredom Pusti grad iz Šoštanja v Ribnem pri Bledu, ki je v tistem času bil najmočnejši rod v občini in je kot glavni nosilec skupaj z občinsko zvezo pomagal ostalim odredom, še posebej RJZ-ju pri začetnih težavah, zaradi tega, ker je bil RJZ v začetku brez vse prepotrebne opreme - šotorov, kuhinje in ostale opreme, ki je bila nujna za postavitev tabora. Toda pravi razmah rodu se prične 1976. Takrat pride do pomembnih kadrovskih sprememb. V taborniške vrste odreda se vključi nova generacija mladih aktivistov (Skornšek Marjan, Potrč Boris, Roškar Jože, Bahor lgor, načelnik Kodrun Evgen, starešina Pavlovič Mile, naslednje leto Habat Franc, v delo občinske zveze in kot mentor na osnovni šoli Gustav Šilih se je vključila Herma Groznik, podpredsednik takratne skupščine in odličen pedagog). Prav Hermi Groznik gre največja zasluga za dokončno utrditev rodu v Velenju, saj je s svojim pedagoškim znanjem in zaupanjem, ki so ga imeli do nje starši, ravnateljstva šol, in tudi močna politična podpora, dokončno utrdila taborništvo v Velenju. Organizacijsko se je model, ki se je razvil na njeni šoli, postal model do takšne mere, da se je posnemal na vseh ostalih osnovnih šolah. Druga pomembna ugotovitev je, da so pri vseh rodovih bili in so, kot nosilci delovanja, učitelji ali profesorji in to pravilo je stalnica našega delovanja. Prisotnost pedagoškega kadra pa nam je in nam omogoča, poleg pedagoško vzgojne podpore, tudi stalno koriščenje šolskih prostorov tako, da imajo vse čete rodu že več desetletij taborniška srečanja vsak petek od 17 do 18 ure. Brez takšnega organizacijskega pristopa ne bi nikoli zmogli te velike množičnosti. Šolski prostor nam daje varno zavetje, pedagoška prisotnost v obliki starešine čete, pa nudi vso vzgojno izobraževalno pomoč, kontrolira delo, ga spodbuja in nosi tudi največjo odgovornost. Mentorji - starešine čet so neločljivi sopotniki četnih zimovanj in taborjenj. Prisotnost teh ljudi ustvarja pri starših in ravnateljstvu šol zaupanje v organizacijo, kar je zelo pomembno dejstvo. 1977 organizira rod RJZ v okviru občinske zveze množično taborjenje v Ribnem. Prvič postavimo tabor v Savudriji; tudi tega taborjenja se člani RJZ zelo številčno skupaj udeležijo s šoštanjskimi taborniki. Tisto leto tudi zelo uspešno sodelujemo in se izvrstno predstavimo s stotimi uniformiranimi taborniki na športni akademiji na Stadionu v Velenju, kjer je sodelovalo preko 1500 učencev, dijakov in športnikov.